Kako in kdaj otroka učiti tujega jezika?

Večina strokovnjakov se strinja, da je pri otrocih idealen čas za začetek učenja tujega jezika že ob rojstvu oziroma še celo prej, ko otrok lahko v materinem trebuhu posluša glasove iz zunanjega sveta. Pri nas seveda večina otrok biva v enojezičnih družinah in se vrsto let v predšolskem obdobju nikoli ali le izjemoma srečujejo s tujimi jeziki. Seveda bi bilo priporočljivo, da starši otrokom tuje jezike začnemo približevati še preden vstopijo v šolo. Na ta način se otrok v nekem jeziku udomači in ga sprejema za svojega, podobno, kot se uči materinega jezika. Takšnemu spontanemu učenju tujega jezika, ki lahko v najzgodnejših letih poteka pri otrocih, pravimo tudi naravno učenje tujega jezika.

Otrok, ki ga s tujim jezikom, na njemu ustrezni stopnji (glede na njegove sposobnosti), spoznamo v najmlajših letih, bo od tega znanja odnesel precej več, kakor če s poučevanjem začnemo šele z vstopom v šolo. Če otroci odraščajo z več jeziki, jih nekje do 3. leta še mešajo med sabo, nato pa so strokovnjaki ugotovili, da otroci že zmorejo oblikovati ločene jezikovne sisteme, jih ločevati med seboj, nova znanja, ki jih pridobijo, pa tudi ločeno vkorporirati v že izdelane strukture. Mešanja različnih besed in jezikov v zgodnjih letih zato ne smemo razumeti kot razloga za skrb ali neuspeh, ampak je to povsem naravna stopnička na poti do osvojitve določenega jezika.

Tuje jezike je mogoče vpeljati že v jaslicah ali v vrtcu, pri čemer je pomembno, da ena vzgojiteljica govori samo en jezik (pristop ena oseba – en jezik). Če otrok odrašča v tujejezični družini, potem je smiselno, da tudi doma vlogo enega jezika prevzame eden od staršev, vlogo drugega pa drugi. Takšna metoda daje odlične rezultate, saj so se otroci že samo po približno pol leta sposobni odzivati v tujem jeziku. Poleg pravega pristopa je pomembno tudi, koliko novih informacij otrokom posredujemo – več kot otrok sliši ali prebere v tujem jeziku, več in bolj suvereno ga bo sposoben ustvarjati in v njem zaživeti.